Moja zgodba

Moje osnovnošolske ocene so bile 4-5 (razen angleščine, ki je bila 3), prepoznana kot nadarjena učenka. Po naključju so mi v 2. letniku srednje šole odkrili disleksijo, ki mi je spremenila življenje. Čeprav mi je prirojeno to, da kdaj pa kdaj napišem stvar popolnoma narobe, ne zmorem brati naglas ne, da bi se zmotila, velikokrat ne razumem prebranega in ne vem katera je leva in katera desna se trudim utrditi moje šibkosti in skriti vse moje pomanjkljivosti ter pokazati kaj vse zmorem… kljub disleksiji zmorem imeti tudi blog, ki upam, da bo komu v pomoč.

Ampak na samem začetku nisem bila tako pozitivna. Nekateri učitelji na naši šoli niso bili preveč osveščeni o disleksiji in so jo predpostavljali kot izgovor za lenobo, to mišljenje so na žalost prenesli še na kar nekaj mojih sošolcev.
Zaradi peščice ljudi (družine, prijateljev, učiteljev, sošolcev) sem kasneje spoznala, da je disleksija šibkost na enem področju, sem pa za to boljša na drugih. Najprej sem predpostavljala to samo kot nek izgovor in bila prepričana, da če nimaš v šoli 5 nisi sposoben ničesar. Dokler nisem z dejanji (in kasneje tudi z ocenami) začela dokazovati vsem nevernikom, da je to (le) motnja veščin branja in pisanja.

Na žalost mi ni uspelo prepričati vseh, najbrž jih tudi nikoli ne bom. Sem se pa zato odločila, da svoja mnenja in razmišljanja izpostavim v blogu s katerim bom izboljšala svoje šibkosti pri branju in hkrati pomagala informirati ljudi o učni težavi, s katero se sooča kar 10% ljudi. Na žalost večino od njih nihče ne razume in ker ne vedo od kje izhajajo težave jim nihče ne zna pomagati na pravilen način.